V letošnjem šolskem letu naša Osnovna šola Rače praznuje 150. obletnico obstoja. Šolo je obiskovala tudi moja babica. Njeni spomini sežejo tudi v zgodnja leta šolanja, čeprav je od takrat minilo že več kot pol stoletja.
Povprašala sem jo, kakšni so njeni spomini na šolo, ki sta jo obiskovali tudi moja mami in sestra.
Kdaj si začela obiskovati pouk? Kako je takrat potekal pouk?
V 1. razred OŠ sem vstopila leta 1962, in sicer v šolo v Podovi, ki stoji še danes. OŠ Podova je bila takrat nižja stopnja (razredna stopnja) OŠ Rače. Obiskovali smo jo učenci okoliških vasi. Po 4 letih smo šolanje nadaljevali v Račah na višji stopnji (predmetna stopnja), kjer so se nam pridružili šolarji iz Rač. Od 6. do 8. razreda so posamezne predmete poučevali različni učitelji.
Kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin iz časa, ki si ga preživela v šoli v Podovi?
Spominjam se šolskih klopi, ki so imele luknjico za črnilo in ob strani držalo za torbo. Pozimi smo se greli ob pečeh na drva. Ker so učenci v šolo prihajali peš (jaz sem na srečo imela do šole le nekaj korakov), so bili v hudi zimi pošteno premraženi, veliko jih zaradi snega in mraza ostajalo doma.
Kako je potekal pouk športne vzgoje?
V Podovi smo ure telesne vzgoje, kot se je takrat imenoval predmet športne vzgoje, preživljali poleti na šolskem igrišču, kjer smo igrali različne igre – med dvema ognjema, kdo se boji črnega moža, gnilo jajce, se lovili in se podili za žogo. Pozimi smo se kepali, se lovili po snegu ali telovadili v učilnici. Na predmetni stopnji v Račah pa smo pozimi imeli telovadbo v Beli dvorani gradu Rače ali na šolskem igrišču.
Katere šolske predmete ste se učili v takratni osnovni šoli? So se imenovali tako kot danes?
Nekateri šolski predmeti so se poimenovali drugače kot današnji. Na predmeti stopnji smo imeli: slovenski in angleški jezik, zemljepis, računstvo z geometrijo, biologijo, zgodovino , fiziko, kemijo, telesno vzgojo, gospodinjstvo, likovni, glasbeni in tehnični pouk ter vedenje. V 6. in 7. razredu smo še imeli srbski ali hrvatski jezik. Na koncu šolskega leta smo prejeli Izkaz o uspehu in vedenju za opravljeni razred.
Kakšen je bil pouk takrat?
Veliko smo pisali, brali in poslušali učiteljico ali učitelja. Klicali smo jih tovarišica ali tovariš. Ocene smo pridobivali s pisanjem šolskih spisov, matematičnimi nalogami in predvsem s spraševanjem pred tablo. Učili smo se predvsem z domačimi nalogami, ki smo jih redno pisali. Učiteljev smo se bali, nekateri so bili zelo strogi. V razredu je morala biti disciplina. Če kdo ni ubogal ali je bil malo preveč razigran, je hitro dobil kakšno klofuto ali več v kabinetu učitelja. Tudi če nisi znal, si jih lahko dobil. Učiti si se moral sproti, napovedanega spraševanja ni bilo. Poleg tega smo večinoma po pouku morali opravljati še delo na polju ali v hiši.
Se spomniš kakšnega dogodka, ki se je zgodil med poukom?
Spomnim se dogodka, bili smo v sedmem razredu, ko je učitelj ustno spraševal za oceno. Na vrsti je bila sošolka, ki se je od strahu kar tresla. Ker ni znala, se je učitelj razjezil, jo nagnil čez svoje koleno in jo nekajkrat s palico pošteno udaril po zadnji plati. V razredu smo bili zgroženi. Zasmilila se mi je. Vedela sem, da mora doma na kmetiji kar veliko pomagati in da je imela manj časa za učenje.
Kakšen je bil odnos staršev do šole in učiteljev?
Starši niso tako podrobno spremljali, kaj počnemo v šoli, niso se vtikali v naše delo, niti ni bilo kaj posebej narobe, če je kdo dobival trojke ali dosegel dober uspeh namesto odličnega. Pri učenju smo bili prepuščeni sami sebi, saj tudi starši velikokrat niso znali pomagati otroku. Učiteljski poklic je bil spoštovan in cenjen. Starši niso dvomili, ali ima učitelj prav ali ne. Velikokrat se zgodilo, da jih je kdo dobil še doma, če ga je učitelj kaznoval v šoli.
Ali ste imeli izlete ali šolske ekskurzije?
Ob koncu šolskega leta smo po navadi šli na končni izlet z vlakom do bližnjih mest, česar smo se zelo veselili. Izlet je bil za nas enkraten dogodek. Spomnim se, da smo bili v Celju, Ptuju, Radencih, kjer smo spoznavali kulturne zanimivosti krajev. Najbolj mi je ostal v spominu zaključni izlet v 8. razredu. Z vlakom smo se peljali v Pulo na morje, kjer smo bili dva dni. To je bilo zame in za večino sošolcev nepozabno doživetje. Večina nas namreč še nikoli ni bila na morju.
Hvala, babica, da si bila pripravljena obuditi nekatere spomine na tvoje šolske dni. Zagotovo se jih bom tudi sama spominjala.
Neli Voglar, 8. A
